Ivan Filipovic - duhovnik skupnosti Cenacolo
Vesel sem, da vam lahko danes pricujem o vstajenju v mojem življenju. Namrec, velikokrat, ko se govori o živem Jezusu, Jezusu, katerega se lahko dotakneš z rokami, ki spreminja naša življenja, naša srca, se nam vse skupaj zdi tako oddaljeno, na oblakih, vendar vam lahko pricujem, da sem vse to sam doživel in videl, kako se je udejanjil v življenju mnogih fantov.
Dolgo casa, več kot 10 let, sem bil ujet v svet droge, osamljen in odtujen, živec v zlu. Pri petnajstih letih sem pricel kaditi marihuano. Bil sem uporen vsemu. Glasba, ki sem jo poslušal, me je spodbujala k lažni svobodi, obcasno sem kadil travo, potem pa sem prešel na heroin in zakljucil »na igli«! Po srednji šoli, po tem ko nisem uspel s študijem v Varaždinu na Hrvaškem, sem odšel v Nemcijo brez dolocenega cilja. Živel sem v Frankfurtu, kjer sem delal kot zidar, a sem bil nezadovoljen, želel sem si vec, biti nekdo, imeti denar. Zacel sem preprodajati heroin in denar je prihajal. Zaživel sem lagodno življenje, vse sem imel: avtomobile, ženske, lepe trenutke – ameriške sanje. Medtem pa se me je heroin vse bolj polašcal in me potiskal vse globlje v prepad.
Za denar sem pocel marsikaj, ropal, lagal, goljufal. V zadnjem letu, preživetem v Nemciji, sem dobesedno živel na ulici, spal sem na železniških postajah, bežal pred policijo, ki me je iskala. Sestradan sem hodil po trgovinah in zgrabil prvi kos kruha in salame, ki sem ga videl, ter jedel, medtem ko sem bežal. Ce vam povem le to, da me noben blagajnik vec ni zaustavljal, vam to pove, v kakšnem položaju sem se znašel. Imel sem komaj 25 let, vendar tako izmucen od življenja, mojega življenja, da sem si želel le umreti. Leta 1994 sem zbežal iz Nemcije in se vrnil na Hrvaško. V tem stanju so me našli moji starši. Bratje so mi takoj
Dolgo casa, več kot 10 let, sem bil ujet v svet droge, osamljen in odtujen, živec v zlu. Pri petnajstih letih sem pricel kaditi marihuano. Bil sem uporen vsemu. Glasba, ki sem jo poslušal, me je spodbujala k lažni svobodi, obcasno sem kadil travo, potem pa sem prešel na heroin in zakljucil »na igli«! Po srednji šoli, po tem ko nisem uspel s študijem v Varaždinu na Hrvaškem, sem odšel v Nemcijo brez dolocenega cilja. Živel sem v Frankfurtu, kjer sem delal kot zidar, a sem bil nezadovoljen, želel sem si vec, biti nekdo, imeti denar. Zacel sem preprodajati heroin in denar je prihajal. Zaživel sem lagodno življenje, vse sem imel: avtomobile, ženske, lepe trenutke – ameriške sanje. Medtem pa se me je heroin vse bolj polašcal in me potiskal vse globlje v prepad.
Za denar sem pocel marsikaj, ropal, lagal, goljufal. V zadnjem letu, preživetem v Nemciji, sem dobesedno živel na ulici, spal sem na železniških postajah, bežal pred policijo, ki me je iskala. Sestradan sem hodil po trgovinah in zgrabil prvi kos kruha in salame, ki sem ga videl, ter jedel, medtem ko sem bežal. Ce vam povem le to, da me noben blagajnik vec ni zaustavljal, vam to pove, v kakšnem položaju sem se znašel. Imel sem komaj 25 let, vendar tako izmucen od življenja, mojega življenja, da sem si želel le umreti. Leta 1994 sem zbežal iz Nemcije in se vrnil na Hrvaško. V tem stanju so me našli moji starši. Bratje so mi takoj
pomagali vstopiti v skupnost, najprej v Ugljane blizu Sinja in potem v Medjugorje. Utrujen od vsega, želel sem si le malo pocitka, sem vstopil v skupnost z vsemi mojimi nacrti, kaj in kako bom, ko izstopim.
Nikoli ne bom pozabil dne, ko sem prvikrat srecal mati Elviro: bil sem tri mesece v skupnosti v Medjugorju. V kapeli je govorila nam fantom in nenadoma zastavila vprašanje: »Kdo od vas želi postati dober fant?« Vsi okoli mene so dvignili roko z veseljem v oceh in nasmehom na obrazu. Jaz pa sem bil žalosten, jezen, imel sem že nacrte v glavi, ki pa niso imeli nic skupnega s »postati dober«. To noc nisem mogel zaspati, cutil sem ogromno breme v sebi in spominjam se, da sem skrivaje jokal v toaletnem prostoru in zjutraj, med molitvijo rožnega venca, ugotovil, da tudi jaz želim postati dober. Gospodov Duh se je dotaknil mojega srca v globino, zahvaljujoc preprostim besedam sestre Elvire. Na zacetku poti v skupnosti sem veliko pretrpel zaradi mojega ponosa, nisem hotel sprejeti tega, da sem zgrešil. Nekega večera v bratovšcini v Ugljanih, potem ko sem natrosil cel kup laži o mojem preteklem življenju, da bi se predstavil v drugacni luci kot v resnici sem, sem z grenkobo v ustih ugotovil, koliko zla se mi pretaka po krvi, leta živec v svetu droge. Prišel sem namrec do tocke, ko niti sam nisem vec vedel, kdaj lažem in kdaj govorim resnico! Prvic v življenju sem spustil svoj ponos, ceprav s težavo, se opravicil bratom in takoj po tem zacutil veliko veselje, da sem se osvobodil zla. Drugi me niso obsojali, želeli so mi vse najboljše. Cutil sem žejo za temi trenutki osvoboditve in ozdravljenja ter zacel sem se zbujati in moliti tudi ponoci. Jezusa sem prosil moci, da premagam moje strahove, predvsem pa poguma, da bi podelil z drugimi moje obcutke, stanje zavesti, kdo sem. Pred Jezusom v evharistiji, si je resnica zacela utirati pot v meni: globoko željo, da bi bil drugacen, biti Jezusov prijatelj. Danes odkrivam kako velik in lep dar je iskreno prijateljstvo, lepo, cisto, transparentno; dolgo sem se boril,
da sem uspel sprejeti sobrate takšne kot so, vsakega s svojimi slabostmi, v miru in da
sem jim oprostil. Vsako noc sem prosil in prosim Jezusa, da me nauci ljubiti kot On ljubi.
Nikoli ne bom pozabil dne, ko sem prvikrat srecal mati Elviro: bil sem tri mesece v skupnosti v Medjugorju. V kapeli je govorila nam fantom in nenadoma zastavila vprašanje: »Kdo od vas želi postati dober fant?« Vsi okoli mene so dvignili roko z veseljem v oceh in nasmehom na obrazu. Jaz pa sem bil žalosten, jezen, imel sem že nacrte v glavi, ki pa niso imeli nic skupnega s »postati dober«. To noc nisem mogel zaspati, cutil sem ogromno breme v sebi in spominjam se, da sem skrivaje jokal v toaletnem prostoru in zjutraj, med molitvijo rožnega venca, ugotovil, da tudi jaz želim postati dober. Gospodov Duh se je dotaknil mojega srca v globino, zahvaljujoc preprostim besedam sestre Elvire. Na zacetku poti v skupnosti sem veliko pretrpel zaradi mojega ponosa, nisem hotel sprejeti tega, da sem zgrešil. Nekega večera v bratovšcini v Ugljanih, potem ko sem natrosil cel kup laži o mojem preteklem življenju, da bi se predstavil v drugacni luci kot v resnici sem, sem z grenkobo v ustih ugotovil, koliko zla se mi pretaka po krvi, leta živec v svetu droge. Prišel sem namrec do tocke, ko niti sam nisem vec vedel, kdaj lažem in kdaj govorim resnico! Prvic v življenju sem spustil svoj ponos, ceprav s težavo, se opravicil bratom in takoj po tem zacutil veliko veselje, da sem se osvobodil zla. Drugi me niso obsojali, želeli so mi vse najboljše. Cutil sem žejo za temi trenutki osvoboditve in ozdravljenja ter zacel sem se zbujati in moliti tudi ponoci. Jezusa sem prosil moci, da premagam moje strahove, predvsem pa poguma, da bi podelil z drugimi moje obcutke, stanje zavesti, kdo sem. Pred Jezusom v evharistiji, si je resnica zacela utirati pot v meni: globoko željo, da bi bil drugacen, biti Jezusov prijatelj. Danes odkrivam kako velik in lep dar je iskreno prijateljstvo, lepo, cisto, transparentno; dolgo sem se boril,
da sem uspel sprejeti sobrate takšne kot so, vsakega s svojimi slabostmi, v miru in da
sem jim oprostil. Vsako noc sem prosil in prosim Jezusa, da me nauci ljubiti kot On ljubi.
Cenacolo.ex